Med potresom ste bili na bralni turneji po Severni in Srednji Ameriki. Kaj je sledilo, ko ste prejeli vest o potresu?
Z ženo sva bila v New Yorku. O potresu sva slišala, potem pa je nastal komunikacijski mrk in ni bilo ne interneta ne telefonskih ali drugih povezav. Bila sva povsem iz sebe. Šele po treh dneh sva izvedela, da so najini najbližji živi. Ko sva se vrnila, smo doživeli še en potres. Bilo je katastrofalno. Velika svetišča in petnadstropne pagode, ki smo jih imeli za samoumevne, so se zrušili. Na lepem so se spremenili v nič. Ko sem videl kip gospoda Višnuja in drugih bogov iz našega svetišča ležati na tleh kot brezdomce, sem bil izjemno prizadet. Prizor sem imel za napoved gorja. Kot če bi videli kip Jezusa Kristusa iz vaše domače cerkve nenadoma na ulici. Starodavne mestne zgradbe so se spremenile v ruševine. Vse je bilo prežeto s strahom pred grožnjo in popolno zmedo.
Nepal je bil do 50. let prejšnjega stoletja prava Šangri-La (fiktivna dežela večne sreče, op. a.). Potem so odprli vrata zunanjemu svetu in v državo so prišli turisti in modernizacija. Po zelenih travnikih in riževih poljih so začeli graditi ceste ter ogromne betonske zgradbe in Katmandu spremenili v barakarsko naselje, prenaseljeno, zadimljeno in onesnaženo.
Kako ste se spopadali s travmatičnimi posledicami?
Potres je bil velikanski šok in prevzemala so me močna čustva. Vsepovsod je vladal strah, da se bo ponovilo. Vsakič, ko se je kaj zatreslo, smo vsi iz soseske pri priči bežali iz hiš. Bilo je grozljivo in kaotično. Številni so zmrzovali. Drugi so s cest pobirali dragocene spomenike. Politiki so žrtve potresa obravnavali politično, kar je najslabša oblika sočutja. Ljudje so prejemali podporo glede na to, kateri stranki pripadajo. Prispele so milijarde, vendar so jih razdelili strankarjem. Prispela je hrana, a so jo prodajali na tržnici. Zmeda je postala še večja, ko je nepalsko ljudstvo Tarai indijskega izvora zahtevalo enakopravno obravnavo v novi ustavi in je Indija zaprla meje. To je povzročilo pomanjkanje bencina in vsakdanjih dobrin v gospodinjstvu. Najbolj pa sem bil iz sebe, ko sem svoje bogove videl na tleh. Začel sem pisati.
Sedem stvari, ki so povzročile potrese je naslov drugega dela vaših Pretresenih spevov. Kako si je potres razložilo vaše ljudstvo?
V naših verovanjih imamo zelo poetične razlage, zakaj naj bi se zgodili potresi. Po ljudskih verovanjih je to znamenje, da so bogovi jezni. Obstajajo številne razlage, denimo, da so brahmini ubili sveto kravo in s tem povzročili potres. Ali o kralju, ki ga je obiskovala boginja in ga, medtem ko sta igrala šah, poučevala, kako naj vodi kraljestvo. Ko je ugotovila, da se je kralj zaljubil vanjo, je pobegnila, njena jeza pa od tedaj stresa Zemljo. Tretja, denimo, pravi, da so se otroci igrali z iphoni in ipadi in izgubljeni v virtualnih svetovih ubili belo kačo ter jo vrgli v reko Sankosi. Kača je v reki oživela in preklela kraljestvo. V naše razmišljanje je religioznost prirojena. Nepal je bil do 50. let prejšnjega stoletja prava Šangri-La (fiktivna dežela večne sreče, op. a.). Potem so odprli vrata zunanjemu svetu in v državo so prišli turisti in modernizacija. Po zelenih travnikih in riževih poljih so začeli graditi ceste ter ogromne betonske zgradbe in Katmandu spremenili v barakarsko naselje, prenaseljeno, zadimljeno in onesnaženo. Naša dolina je bila zelo plodna; riž je bistven za naše čaščenje in duhovne rituale. Himalajski ekosistem je zelo občutljiv, ljudje pa imajo vse za sveto, zato ogromno dopustijo. Mislim, da je potres nekakšna kulminacija dogajanja od 50. let prejšnjega stoletja, ko so deželo odprli velikim investicijam in naravi ne izkazujejo več nobenega spoštovanja.
V Nepalu je mogoče najti območja, kjer nihče ne uporablja sladkorja, zato nihče nima sladkorne, povišanega krvnega pritiska, nihče ne nosi očal, hrana je biološka, vsak dan hodijo po gorah, živijo zdravo in veliko dlje.
Je Šangri-La, fiktivno deželo večne sreče, in prebivalce, ki živijo več desetletij dlje od povprečne življenjske dobe, kot jih je opisal James Hilton v svojem romanu Izgubljeno obzorje, še mogoče kje najti?
Ko sem se preselil v Nepal, sem našel delo v vasici, ki je bila povsem neokrnjena. To je bil paradiž, ki sem ga iskal. Vaščani so bili preprosti in prijazni, okrog mene pa so se dvigovale mogočne zelene gore. Ko sem opustil delo na univerzi, sem po naključju odšel v Himalajo. Od takrat jo obiščem vsako leto in pišem o njenih lepotah. Tamkajšnji prebivalci se iz dneva v dan borijo za preživetje, a so srečni. Razveselijo se vsakogar in delijo, kar imajo. So kulturno in duhovno bogati ter živijo v skladu z naravo. V Nepalu je mogoče najti območja, kjer nihče ne uporablja sladkorja, zato nihče nima sladkorne, povišanega krvnega pritiska, nihče ne nosi očal, njihova hrana je biološka, vsak dan hodijo po gorah, živijo zdravo in veliko dlje. Čeprav je Nepal majhna država, je podnebno zelo različna. Je dežela ekstremov, imamo najvišje gore, najmlajšo republiko in tam se je rodil eden najbolj veličastnih ljudi na svetu, Buda. Vendar bi politiki deželo radi spremenili v Zahod in še v Himalaji gradijo ceste. Le zakaj bi moral biti Nepal kot Zahod?
Včasih vas označijo za himalajskega, drugič za nepalskega, tretjič indijskega pesnika. Kaj je pravilno?
Sem vse to. Rojen sem v Indiji, živim v Nepalu, največ pa pišem o Himalaji. Pišem v nepalščini, ki je izjemno lep in poetičen jezik. Ko opevam najvišje gore na svetu, sem srečen. Slavljenje narave je moje zaupanje. Pisati o Himalaji imam za sveto dolžnost. V Himalaji sem našel svoj element, gore so iz mene naredile pesnika. Vendar sem bil pesnik, še preden sem se tega zares zavedal. Na univerzi sem sicer želel postati igralec in igral v Shakespearjevih, Brechtovih, Albeejevih in drugih igrah. Potem sem spoznal Davida Raya, ameriškega pesnika, ki je prišel k nam kot gostujoči profesor. Seznanil me je z ameriško poezijo, denimo Whitmanovo in Ginsbergovo. Povabil me je k sodelovanju pri reviji New Letters, uredil nekaj mojih del ter jih objavil. Ko sem v Nepalu odkril neokrnjeno vasico, kjer sem pri 24 letih napisal svojo prvo pesniško zbirko, se je vse prepletlo. Gorsko divjino čutim kot dušo boga in to je postalo temelj mojemu delu.
Poezija je v Nepalu zelo pomembna. Pesniki pripadamo svetu in smo čaščeni, a se moramo preživeti sami. Pridobiti si moramo bralce in osvojiti srca ljudi. Kot pravi naš mistični pesnik Kabir: Če želiš biti pesnik, zažgi svojo hišo in pridi z mano. Storil sem ravno to, podal sem se na polja življenja in od takrat potujem.
Pravite, da ste bili pesnik, ko se tega še niste zavedali. Kako?
Rodil sem se v zelo religiozni družini. Moj oče je postal goreč sledilec golih sadujev, ki so kadili hašiš in mučili svoja telesa. Med počitnicami sem hodil z njim, v njihovih ašramih sem pomagal pri gospodinjskih opravilih ter se na pamet učil manter in svetih spisov, umetnosti pisanja, recitiranja in čaščenja. Ob nekem prazniku, ko so obdarovali guruja, mu je oče ponudil mene v dar. Želel je, da bi postal njegov učenec. Saduji so me ogledovali, kadili in kašljali, potem pa je guru rekel: Pameten otrok je, pošljite ga v šolo. Če tega ne bi rekel, ne vem, kje bi bil danes ali kakšen bi bil. Ta guru je povsem spremenil moje življenje, saj mi je oče potem omogočil najboljšo mogočo izobrazbo. Bil sem bister in oster in že pri 22 predaval na univerzi v Indiji.
Menda ste bili tudi že pri devetih letih proglašeni za šamana.
To je druga zgodba. Otroštvo sem večinoma preživljal pri dedku in babici po mamini strani. Moj dedek je častil Gorakhnatha, hindujskega jogija in svetnika. Na teh religioznih festivalih vedno veliko bobnajo, ljudje pa postanejo obsedeni, začnejo se tresti in bičati. Ob enem takem prazniku sem se tudi jaz začel tresti, se zvijati po tleh in bičati. Naslednji dan so me vsi imeli za šamana. Moj dedek se je pred menoj priklonil in vaščani so me klicali »babaji«. Zastavljali so mi najrazličnejša vprašanja in jaz sem jim odgovarjal. Vendar sem obiskoval angleško šolo in sčasoma mi je začelo postajati nelagodno. Bal sem se, da me bodo vrstniki imeli za zmešanega. Z učenjem znanosti in logike sem to stran v sebi zatrl. Ko sem začel pisati poezijo, pa je v meni oživela. Ko zdaj pišem ali berem poezijo, se vsakič povežem z nevidnim svetom in ponovno postanem šaman.
Ko je bila moja mama, ki je živela v Pandžabu, še živa, nisem nikoli potoval. Do njene smrti leta 2002 nisem nikdar zapustil Indije ali Nepala. Zanjo me je vedno skrbelo. Po njeni smrti sem se odločil, da se ne bom ničesar več bal, in od takrat nenehno potujem. Še moji otroci se čudijo, da nisem nikoli utrujen.
Kako je poezija sprejeta v Nepalu in kakšen je tamkajšnji položaj pesnikov?
Poezija je v Nepalu zelo pomembna. V Aziji pišejo visoko literaturo. Vsako pleme, vsaka skupnost ima svojo poezijo. Pesniki so v Nepalu odigrali ključno vlogo tudi pri spreminjanju političnega sistema. Eden prvih takih pesnikov je bil Gopal Prasad Rimal, ki je povzročil revolucijo v 50. letih prejšnjega stoletja, ko še ni bilo dovoljeno tiskati knjig ali se javno družiti, deklice pa niso smele obiskovati šol. Je prvi mogočni moderni pesnik, ki so mu sledili številni. Njegove pesmi znajo ljudje še danes na pamet. Pesniki so postali osrednji pri spreminjanju moderne politike, vendar tam za pisanje poezije ne prejemamo štipendij. Pesniki pripadamo svetu in smo čaščeni, a se moramo preživeti sami. Pridobiti si moramo bralce in osvojiti srca ljudi. Kot pravi naš mistični pesnik Kabir: Če želiš biti pesnik, zažgi svojo hišo in pridi z mano. Storil sem ravno to, podal sem se na polja življenja in od takrat potujem.
Zakaj toliko potujete?
